Objavljena je letošnja lestvica top 100 DJ-ev glede na glasove poslušalcev: http://www.djmag.com/top100
Slovenski Umek je tokrat padel na lestvici za 11 mest in se nahaja na 50. mestu. Kljub temu označuje letošnje leto za zelo uspešno (kar je konec koncev tudi bilo): http://www.djmag.com/top100/detail/2634
Kljub temu, da večina velikih imen ostaja na lestvici (nekateri tudi dobro držijo svoja mesta), je opaziti, da se vzpenjajo novi DJ-i z novo glasbo. Očitno poslušalci to želijo(mo).
Danes zjutraj, ko sem se zbudil, sem imel občutek, kot da je božič, oziroma božično jutro. To se mi še ni zgodilo, zato me je tako impresioniralo.
Verjetno je bilo krivo to, da je bilo zelo tiho jutro. Božično jutro v Ljubljani se mi namreč zdi eno tišjih. Svetloba, ki je prihajala skozi okno, je dajala vtis, da je zunaj sneg in sije sonce. Pa še nobene vročine ni bilo, ampak svežina.
Kolega iz FRIja je prikazal povprečen obraz študentov FRIja in povprečen obraz študentk FRIja. Verjetno je med obrazi uporabljen tudi moj :)
Google Analytics pravi, da imam na blogu največ obiskovalcev ob 19h zvečer, najmanj pa ob 5h zjutraj.
Božič sem že malo zamudil, ampak Sv. trije kralji pa še niso tako daleč. Objavljam nekaj slik naših letošnjih jaslic (trije kralji se s čolnom peljejo k Jezusu). Jaslice je naredil moj mlajši brat.
Iskal sem neke vrste aplikacijo za vodenje osebnih financ. Našel sem temo na nekem forumu, kjer so se pogovarjali ravno o tem. V oči mi je padel stavek, ki ga je nekdo zapisal:
“I was working on such application like a hobby project, but then my daughter was born…”.
Naslednji odgovor je stvar še podkrepil:
“This could be its own thread: I was working on _, a hobby, but then my _ was born.”
Moj zaključek je bil, da otroci uničujejo hobi projekte. Ampak sem dobil nazaj odgovor, ki ni od muh!
“Ubistvu gre za preusmeritev interesa … ker potem tvoja hčerka postane tvoj hobi:)”
Danes med zajtrkom sem malo gledal Travel Channel. Na sporedu je bila ravno neka oddaja o kanadski provinci Quebec. Poleg zanimive zgodovine o padcu števila kristjanov iz 90% na 20% prebivalstva in boju med Angleži in Francozi, je domačin v intervjuju povedal, da so zelo liberalni. Kot primer je navedel, da imajo že od leta 2004 uzakonjene poroke med istospolno usmerjenimi. Ker pa se heteroseksualci vedno redkeje odločajo za poroko, je zadnje čase naokoli začela krožiti šala:
Nekdo sreča svojega prijatelja in mu srečen pove, da se bo poročil. Prijatelj mu na to odgovori: “Res? Nisem vedel, da si gej!”
Texas Hold’em sem se naučil šele na strokovni ekskurziji po ZDA. Takoj mi je postal všeč. Buy in smo imeli 1$ in celo nekaj malega sem zaslužil. Morda je bilo ravno za kakšen slasten burger v In-N-Out, kjer imajo res najboljše burgerje v ZDA!
Potem sem na vse skupaj počasi pozabil, 2 dni nazaj pa sem slučajno naletel na neke Jonasove filmčke o pokru, ki so mestoma precej smešni. Nato sem šel za hec odigrati nekaj partij na PokerStars, kjer sem bil sicer registriran že od prej. Začel sem z 80 navideznega denarja, po nekaj urah sem prišel že čez 1000. Slučajna sreča, nesposobni igralci ali kaj tretjega? Meni se zdi najbolj verjetna druga opcija. Zato bom v kratkem poskusil najti kakšno težjo mizo, kjer ne bo toliko začetnikov, pa bomo potem videli.
Vmes se mi je enkrat nasmehnila sreča tudi v taki obliki (glej nick Mateosh):
Med potovanjem po JV Aziji sva z Ano med drugim spoznala tudi dva Angleža. Bila sta nekaj let starejša od naju, ampak sta nama bila simpatična in tudi razumeti se ju je dalo normalno (nekateri Angleži govorijo tako grdo in hitro, da res težko komuniciraš z njimi). Ime jima je Orlando in Sarah, pritegnila pa naju je predvsem njuna zgodba, ki sta jo sama v grobem opisala takole:
“In August 2008, we quit our jobs, bought round the world tickets and set off on the adventure of a lifetime (The Big Trip we have been promising to do for years) in search of the perfect pint, the land of the free, the best beach, a place to live, a good night’s sleep and great food and wine on the cheap.”
Prvič smo se srečali po vstopu v Laos. Nekaj uvodnega spoznavanja, nastanitev v istem hostu, skupna večerja s širšo družbo, večerno druženje. Naslednji dan sta naju povabila na nek izlet, vendar sva se odločila ostati neodvisna in potovati po načrtu, za katerega sva se odločila in sva ga želela izpolniti. V naslednjih dneh smo se še srečevali ter občasno pokramljali. Vmes sva dobila veliko nasvetov glede Vietnama, ki so nama kasneje prav prišli. Nato smo se poslovili, ker smo se odločili za različno nadaljevanje poti. Naslednjih nekaj dni sva potovala po manjših destinacijah in nato prispela v naslednje večje mesto. Med veliko ponudbo hostlov, sva se približno odločila, v katerem predelu mesta bova iskala prenočišče. V enem izmed hostlov, kjer sva povpraševala po ceni, spet srečava Orlanda in Sarah. Kakšno presenečenje! V naslednjih dneh smo tako spet občasno malo pokramljali in skupaj preživeli en večer. Potem smo se zopet poslovili, misleč, da gremo vsak svojo pot, ampak ni bilo tako. Čez več dni smo se zopet srečali v glavnem mestu Laosa. Prav zanimivo, ker glavno mesto ni preveč majhno! No, potem se je naše druženje zares končalo.
Ker sta se nama tako vtisnila v spomin, sva ves čas sledila njunemu blogu in potovanju. Med drugim naju je zanimalo tudi, kako se bosta imela v državah, katere so naju zelo zanimale (Malezija, Singapur) in če bosta dejansko eno leto potovala s takšnim tempom. No, na nek način jima je uspelo. Po končani Aziji sta si dodobra ogledala še Avstralijo in Novo Zelandijo, za konec pa še nekaj ZDA. Pred kratkim sta se vrnila domov, sicer 9 tednov prej, kot sta načrtovala, ampak pravita, da sta svoj cilj dosegla in da je bilo to potovanje zaenkrat najboljša stvar njunega življenja.
Zaključek potovanja: “the best place on the planet has to be New Zealand”.
Sedaj načrtujeta obiskovati znance po Evropi. V Slovenijo sva ju že povabila, če ju bo res zanimalo, pa bomo še videli.
Blog z zemljevidom poti in slikami: http://www.getjealous.com/the_taylors_tour
Danes ponoči sem sanjal, da smo si fantje podajali nogometno žogo. Sanje so bile precej žive. Stali smo v krogu in malo na random brcali žogo. V nekem trenutku je eden od nas želel žogo po zraku podati drugemu, vendar jo je očitno malo nerodno zadel, ker se je od njegove noge odbila postrani.
Še v času sanj in nato, ko sem se zbudil, sem premišljeval, kako se možgani odločijo za tak brc žoge. V računalništvu je splošno znan problem generiranja pravih naključnih števil. Večinoma zato uporabljamo psevdonaključna števila (ki delujejo dovolj naključno za našo uporabo, čeprav v resnici niso naključna). Ali je možno, da si možgani izmislijo neko naključno število, na primer kot odboja žoge, na podlagi katerega se nato odigra dogodek v sanjah? Če da, kako pridejo do tega števila in ali je res naključno?
Po vsem tem tuhtanju sem se odločil, da je vseeno najbolj verjetno, da sem nekoč tak odboj žoge že nekje videl in so ga možgani nekje v spominu našli in odigrali v sanjah. Kljub temu so ga verjetno malo priredili po svoje, zato mi “tehnologija” sanj še vedno predstavlja hkrati zanimivost in kup vprašanj.
