Prihaja poletje in s tem čas, ko je treba svoje računalnike spucati prahu, kajti le-ta lahko močno ovira pretok zraka in posledično povzroča pregrevanje procesorja. O tem sem se (spet) prepričal na lastne oči. Tokrat je šlo za laptop, in sicer Acer Aspire 5100. Zanimivo je bilo to, da sem nanj ravno na sveže namestil sistem Windows XP in računalnik se je od takrat naprej totalno pregreval in ventilator gonil do konca. Tudi v nedelu (“idle”) je temperatura počasi naraščala do 100 stopinj, ko se je računalnik sam ugasnil. Predtem so bili naloženi Windows XP Media Center in računalnik ni kazal znakov pregrevanja (čeprav temperature dejansko nisem izmeril). Kljub temu sem naredil zaključek, da ne more biti drugega kot prah, zato sem laptop odprl in iz ventilatorja ter stranskih rež za pretok zraka dodobra spihal prah, ki ga na prvi pogled sploh ni bilo veliko. Vendar je rezultat odličen, temperatura procesorja je od takrat naprej med 40 in 50 stopinj celzija, kar je sprejemljivo in upam, da bo pri tem tudi ostalo do naslednje sezone in ponovnega čiščenja.

Sliki vzeti iz: http://www.notebookreview.com in https://isaac.ssl.berkeley.edu/wiki

Zadnje čase povsod slišim kako pomembno je skrbeti za backup pomembnih podatkov in se obvarovati katastrof in izgub. Vse več ljudi se zaveda tega in išče rešitve. Tudi sam sem se zavedel, da je dejstvo, da se diski lahko pokvarijo, resnično in da bi me izguba določenih podatkov ZELO prizadela. Vendar sem se vseeno odločil, da zaenkrat še ne mislim dati denarja za to, da bom imel poskrbljeno za backup podatkov. Odločil sem se, da stvar rešim brez neposrednih stroškov.

Ena možnost je bila, da kupim dodaten disk, ga priklopim na server in napišem/najdem program, ki bi periodično delal kopije podatkov na ta disk. Vendar na serverju nimam več prostora za dodaten disk, poleg tega ta rešitev tudi ni brezplačna, ker bi moral kupiti disk.

Druga možnost je bila najti brezplačno online storitev, ki ponuja prostor za backup podatkov. Nekaj časa sem porabil, da sem jo končno našel. Pravzaprav sem našel samo eno, ki ponuja brezplačno varianto, tako da trenutno za drugo sploh ne vem. Imenuje se SpiderOak.

SpiderOak ponuja 2 GB prostora zastonj. Če želiš več, moraš plačevati. Zaenkrat mi toliko prostora za res nujne podatke ustreza. Z njihove spletne strani potegneš klienta in se preko njega registriraš. Nato označiš datoteke oziroma mape, za katere želiš narediti varnostno kopijo in klikneš Shrani. Začetni uvoz vseh teh podatkov seveda traja malo dlje. Kasneje pa program periodično preverja, če je prišlo do kakšnih sprememb in če je prišlo, samo novo datoteko uploada na strežnik. Dobro pri tem je to, da starih verzij datotek ne briše, ampak shranjuje celo zgodovino. Poleg varnostih kopij program ponuja še sinhronizacijo podatkov med več računalniki, dostop do podatkov preko spletnega vmesnika ter deljenje datotek z drugimi. Datoteke naj bi bile na varnem, kajti ob registraciji se na vašem računalniki ustvari ključ, s katerim se vsi podatki zakodirajo. Tega ključa ponudniki storitve nikoli ne dobijo in posledično ne morejo brati vaših podatkov.

Naj omenim mojo izkušnjo. Žal program na trenutke ne deluje čisto pravilno. Zgodilo se mi je že, da je zamrznil in da ni ubogal mojih ukazov. Na srečo se me je potem usmilil in mi je uspelo nastaviti vse, kar sem želel. Vidi se, da je storitev še v aktivnem razvoju, kajti v enem tednu uporabe sta že dvakrat prišli ven novi verziji programa. Pohvalno je tudi to, da obstaja verzija za Windows, Linux in Mac OS. Poleg verzije za Windows sem preizkusil tudi Linux verzijo, vendar je uporaba zaenkrat mogoča le v grafičnem načinu, jaz pa na svojem serverju nimam nameščenega grafičnega okolja. Baje delajo na tem, da to popravijo. Program mi je sicer uspelo inštalirati preko VMware-a, tako da sem se povezal na server z ssh in omogočenim forwardiranjem X11 in je nekaj časa tudi lepo deloval, potem pa kar naenkrat nehal.

Sklep: Ker druge zastonjske rešitve nisem našel, je SpiderOak dovolj dober. Na Windows večino časa lepo deluje, tako da ga priporočam, za Linux pa je bolje počakati na kakšno novejšo verzijo, čeprav bom sam še enkrat poskusil srečo. Program hitro razvijajo, zato upam, da bo vedno boljši in stabilnejši.

Kako na netbook ali navaden prenosnik s pokvarjeno CD enoto namestiti Windows XP? Rešitev je lahko nakup zunanje CD enote, ki se jo na računalnik priklopi preko USB. Vendar je ta rešitev draga, če enote drugače ne potrebuješ. Zato pride prav namestitev Windows XP kar iz USB ključa. Seveda mora naš računalnik podpirati zagon (boot) iz USB ključa. Sam ključ pripravimo na nekem drugem računalniku, ki ima CD enoto. Vodič, kako to izvesti, sem našel na nekem forumu.

Potrebujemo:

- zastonjski programček PeToUSB
- Windows XP na CDju
- prazen, dovolj velik USB ključek

1.) V računalnik vstavimo CD z Windows XP.
2.) V računalnik vstavimo USB ključek.
3.) Zaženemo program PeToUSB. (Jaz sem to delal na Windows Vista in sem program moral zagnati kot administrator, drugače mi program ni zaznal USB ključka.)
4.) Vpišemo nastavitve kot so na spodnji sliki:

5.) Kliknemo gumb Start in izbiro potrdimo s klikom na Yes.
6.) Ko program konča s svojo proceduro, USB ključ vzamemo iz računalnika in ga vstavimo v računalnik brez CD enote.
7.) Na računalniku brez CD enote v BIOSu nastavimo, da se zažene iz USB ključka in ga ponovno zaženemo.
8.) Izvedemo namestitev Windows XP.

Za vse fane in za vse tiste, ki boste to še postali:

http://www.microsoft.com/windows/internet-explorer/beta/default.aspx

Pri trenutnem projektu sem potreboval navaden lightbox efekt. Naletel sem na članek na sledeči strani, ki je super zadostil mojim osnovim potrebam:
http://www.emanueleferonato.com/2007/08/22/create-a-lightbox-effect-only-with-css-no-javascript-needed/

Avtor je napisal celoten primer, kako narediti povsem lahek lightbox z uporabo nekaj CSS in dveh vrstic javascripta. V naslovu članka sicer piše, da je povsem brez javascripta, vendar naslov zavaja oziroma laže. Poleg tega je priporočljivo modificirati avtorjev CSS, in sicer pri obeh class-ih position spremeniti iz “absolute” na “fixed”. Nato se še malo poigraš s stili (barva in prosojnost ozadja, izgled, velikost in postavitev centralnega boxa) in jih prilagodiš svojim željam.

Rezultat izgleda super. Kakšno dodatno pripombo ali izboljšavo se da najti še med komentarji članka na sami spletni strani. Če ne potrebujemo ravno naprednih produktov kot so razni *boxi, potem je tole dobrodošla rešitev.

Podarimo.si je slovenska spletna stran, ki je kar dobro zaživela. Gre za daritveni oglasnik, kjer imamo uporabniki možnost oddajti oglase tipa “Podarim” oziroma “Potrebujem”. Kakršnokoli prodajanje je prepovedano.

Na omenjenem spletnem mestu sem malo pregledoval kakšne omare ponujajo darovalci. Potrebujem namreč omaro ali dve za mojo “novo” sobo. Ker v sobi morda ne bom preživel več kot 2 leti ter zato, ker je ideja na mojem zeljniku zrasla hipoma, se mi ne zdi smisleno vlagati veliko denarja v omare ali brez veze finančno obremenjevati starše. Ideja je po mojem mnenju smiselna tudi zato, ker se mi zdi, da nove omare niso preveč poceni, marsikomu pa se doma brez namena valjajo lepo ohranjene. Če se motim, se resno priporočam za popravek in informacijo, kje dobim poceni omare.

Povsem druga zgodba se mi zdijo oglasi, ki jih najdemo pod sekcijo “Potrebujem” in pišejo, da potrebujejo avto ali mobitel. Prepostavimo, da ne pričakujejo, da jim bo kdo podaril novega Audija A5. V tem primeru se da danes dobiti star avto po zelo nizki ceni. Vstopne modele mobitelov se da prav tako dobiti za drobiž. In resnično ne razumem, kako bo nekdo lahko vsako leto plačal avtomobilsko zavarovanje in registracijo ter vse mobitelove pogovore, če si ne more privoščiti niti toliko drobiža.

Morda bi za avtomobile še lahko razumel. Za mobitele pa zelo težko. Zgodil se mi je naslednji primer: Prodajal sem rabljen mobitel za 9 EUR in nekdo mi je poslal e-mail z vprašanjem, če mu ga podarim zastonj, ker ga nujno rabi. Meni se je vprašanje zdelo smešno. Ne da bi se mi šlo za tistih 9 EUR (čeprav je bil mobitel po mojem mnenju vreden dvakrat toliko), ampak da se še enkrat ponovim: Če oseba nima 9 EUR, kako bo plačala pogovore, ki na mesec zelo težko pridejo manj kot 5 EUR?

Za konec moram nujno napisati še par besed, da ne bo tale sestavek pustil napačnega vtisa. ZELO podpiram medsebojno pomoč in darovanje materialnih dobrin (mislim, da v mojem krogu kolegov še najbolj), ZELO podpiram tudi pomoč revnim (kar sem tudi že večkrat aktivno potrdil). Poudariti želim tudi, da me zgornji primeri niso razjezili (ker imajo morda tak prizvok), ampak se mi zdijo samo smešni in jih ne razumem. Morda pa me kdo s svojim komentarjem (konstruktivnim, ne žaljivim, prosim) razsvetli!

Tudi sam sem se ga letos udeležil. Šel sem skupaj s Štamcarjem in Nabliskanim. Udeležil se ga nisem čisto v celoti, vendar dovolj, da sem se srečal z nekaterimi osebami, katerih vzdevke ali bloge že poznam, samih oseb pa še ne (npr. Anže, Brumec, Lance).

Odločil sem se, da na tem mestu ne bom ocenjeval in komentiral predavateljev, kajti to je storilo že veliko piscev blogov in mislim, da so komentarje dobro in korektno napisali.

Zato bom napisal dve drugi dejstvi:

• Vzel sem ponujeno Blogres majčko, čeprav so imeli samo še številko L, sam pa bi potreboval S. Ugotovil sem, da bo za pižamo uporabna. Všeč mi je, ker je črna in nekoliko elastična. Take imam najraje.
• Vzel sem eno izmed mnogih mehkih gumijastih kock, ki jih je na svojo predstavitev prineslo podjetje Gorenje, čeprav še vedno ne vem, če se jih je smelo jemati. Všeč mi je, ker je bele barve, s črnimi napisi. Tako kombinacijo imam najraje, morda tudi zato, ker me spominja na Dan elektronike, ki ima sceno ponavadi v teh barvah.

Sexy kocka, napisi na njej bi se lahko uporabili kot odgovor
na marsikatero vprašanje …
Mlademu kot sem, mi najprej pride na misel: “Bi šla z mano s…
…skupaj na kosilo?”

Moja današnja naloga: znebiti se zelo starega računalnika, pokvarjenega monitorja ter dveh printerjev.

Po trenutno veljavni zakonodaji električna in elektronska oprema na spadata več med kosovne odpadke.

Med kosovne odpadke spadajo: kopalniška oprema, pohištvo, preproge, oblazinjeno pohištvo in vzmetnice, svetila in senčila. Med kosovne odpadke ne spadajo: gospodinjski odpadki, gradbeni odpadki, zemlja, listje in veje, nevarni odpadki, odpadna električna in elektronska oprema in avtomobilske gume.

Zato je elektronske odpadke potrebno osebno pripeljati v zbirni center. V Ljubljani se nahaja na Barju. Na njihovi spletni strani sicer piše, da imajo tam za potrebe elektronske in električne opreme postavljenih 6 zabojnikov, vsakega s svojo vsebino (zabojnik za velike gospodinjske naprave, zabojnik za male gospodinjske naprave, zabojnik za televizijske in računalniške ekrane, zabojnik za opremo za zabavno elektroniko in telekomunikacije, zabojnik za opremo za razsvetljavo, zabojnik za električna in elektronska orodja), kar pa se je izkazalo samo za deloma resnično. Ko sem tja pripeljal svoj odpadni material, sem namreč videl, da imajo računalnike in monitorje pomešanje med seboj v istem zabojniku. Po zgoraj opisani delitvi bi morali biti v ločenih.

Kljub omenjenem spodrsljaju je poteza, da odpadke ločujemo, dobra. V zbirni center vedno lahko pripeljete kakršnekoli odpadke in vam bodo povedali, kam jih odložite. Poleg tega je vsak zabojnik označen z lično tablo in opisom, kaj spada vanj.

Konec izgovorov – zdaj veste kam spada odpadna elektronika!

Več o zbirnem centru Barje na njihovi spletni strani: http://www.jh-lj.si/index.php?p=7&k=1318

Slika zabojnika z elektronsko opremo:

(Klikni za večjo sliko)

Processing je odprtokodni projekt in združuje programski jezik ter okolje za razvoj aplikacij (IDE). Namenjen je predvsem umetnikom in raznim vizualnim 2D ali 3D aplikacijam, kjer se lahko uporablja tudi interakcijo z miško in tipkovnico. Kodo se piše v jeziku Java, uporablja se lahko tudi razne knjižnice, kot na primer OpenGL. Na koncu se izdelek lahko izvozi v Java applet in enostavno objavi na spletu.

Na faksu smo morali s pomočjo Processinga ustvariti interaktiven prikaz nekih podatkov. Moj izdelek je viden na tem naslovu: http://www.grbec.si/stuff/processing/index.html

Sama ideja in način ustvarjanja izdelka se mi zdita zelo dobra, vendar je okolje za razvoj zelo slabo. Vanj bi nujno moral biti vgrajen nek urejevalnik java kode, potem bi bil razvoj mnogo lažji.

Na sledeči povezavi je dober tutorial, ki je namenjen čistim začetnikom: http://vicos.fri.uni-lj.si/data/matjazj/MK/processing00.html.
Pri razvoju pa zelo prav prideta tudi razdelek “Learning” ter “Reference”, ki ju najdete na spletni strani projekta: http://processing.org/learning/index.html in http://processing.org/reference/index.html.

V spletni aplikaciji sem bil primoran uporabiti gradnik IFRAME. V njem prikazujem del spletne strani, ki se z uporabo dinamično spreminja. Zato sem naletel na problem, kako zagotoviti, da bo vidna celotna vsebina IFRAME-a brez uporabe scrollbar-a. Njegova višina (height) zato ne sme biti fiksno določena, ampak se mora prilagajati trenutni vsebini.

Za rešitev je potrebno uporabiti javascript kodo. V glavo spletne strani dodaš naslednjo kodo: 

V telo spletne strani dodaš iframe:

Dobro je tudi, da se višina IFRAME-a prilagaja vsebini tudi, če spremenimo velikost brskalnikovega okna. To dosežemo z naslednjo javascript kodo, ki jo prav tako dodamo v glavo strani:

Zgornjo kodo sem stestiral v brskalnikih Internet Explorer 7, Firefox 2.0, Opera 9.50 in deluje, kot mora.