Letošnje počitnice se je kar veliko dogajalo. Najprej sem bil v Beogradu v Srbiji in nato še na Exitu v Novem Sadu. Potem sva bila z Ano dva tedna na morju v Dalmaciji, potem pa sva šla še na kolesarjenje po Istri. Sproti sem pisal kolesarski dnevnik, ki ga spodaj tudi objavljam.

1. dan (7.8.2007)

Zbudila sva se ob 5.30 in pravočasno prišla na vlak ob 6.33. Najprej sva mislila, da vlak nima posebnega prostora za kolesa, potem pa nama je nek prijazen sprevodnik povedal, da imava napačno informacijo. Med vožnjo sva spala in pojedla zajtrk. Iz Koprske želežniške postaje sva odrinila ob 9.30. Izolski in Portoroški klanec sta naju kar malo utrudila, ampak sva vztrajala. Čez mejo sva šla brez težav. Takoj za mejo naju je ogovorila neka Slovenka in nama svetovala makadamsko pot ob solinah. Po tej poti sva se nato malo izgubljala in tako izgubila kar nekaj časa.

Pogled na soline:

Soline:

Hiška na solinah:

Ana na makadamski poti:

Matevž na makadamski poti:

Ko sva prišla nazaj na glavno cesto, je šlo spet hitreje. Pred Umagom sva naredila postanek, ker je Matevžu postalo slabo. Imela sva samo 10 kun, zato sva kupila, kar se je dalo – 1 jabolko in 2 nektarini. V Umagu sva imela daljši postanek za stranišče in kosilo. Po postanku sva odšla naravnost v Novi Grad in v kamp Kastanija, kjer naj bi naju čakali Eva, Matic, Seba in Lena. Po nekaj telefonskih klicih smo se uspešno našli. Potem smo postavili najin šotor, malo plavali, skuhali večerjo in spili kakšno pivo.

Naš prostorček v kampu:

Pripravljamo večerjo – palačinke:

Danes sva prevozila 61 km, povprečna hitrost je bila 14 km/h. Na povprečno hitrost so imeli največji vpliv makadamski klanci, kjer sva se izgubljala in vmes tudi malo pešačila. Matevž je imel max hitrost 53 km/h, Ana pa 49,5. Dosegla sva jo še na slovenski strani.

2. dan (8.8.2007)

Zjutraj nas je zbudil rahel dež. Vendar se ga nisva ustrašila. Za zajtrk se je Ana basala s sadjem, Matevž pa je zmazal Poli salamo. Potem sva pospravila šotor in okoli 11.30 odšla pod tuš. Tudi Eva in Matic sta se odpravljala domov, zato je pakiranje trajalo malo dlje in vmes je bila še kakšna komplikacija.

Kolesi smo zavarovali pred dežjem:

Na pot sva se odpravila šele ob 13.30, kar nama ni bilo najbolj pogodu, sploh ker je dež sem in tja še vedno malo rosil. Med vožnjo je dež ponehal, tako da sva vozila brez težav. Na nekem klancu je Ani postalo slabo, zato sva se malo ustavila in to ravno nekje, kjer je bilo POLNO drekov – huje kot javno stranišče. Ko sva prišla v Poreč, sva se morala ustaviti, ker sva bila že preveč lačna. Jedla sva kar nekje na robniku pločnika. Matevžu sva v lekarni kupila še kolenčnik, ker se je koleno začelo oglašati, svoj kolenčnik pa je pozabil doma. Potem sva odšla novim klancem naproti. Ker nisva bila na glavni cesti, je bilo še bolj simpatično. Žal je Matevž vmes naredil napako in na nekem križišču narobe zavil proti Vrsarju. Napako je ugotovil šele po 4 km, ker se je cesta malo preveč spuščala navzdol. Tako sva se morala vrniti nazaj. Kmalu sva dosegla Gradino, za katero sva mislila, da je najvišja točka najine poti in da ne bo več klancev navzgor. Popolnoma sva se uštela. Ko sva prišla do konca/začetka Limskega kanala, sva se začela močno spuščati vse do ničle. Takoj zatem pa se je cesta začenjala vzpenjati nazaj v višave. Kolesarja kot sva, sva zmogla tudi ta klanec – z 8 km/h.

Takole sva se nasmihala preden sva ugotovila, da naju čaka še en klanec:

Na vrhu klanca je bilo jasno videti, da naju v Rovinju čaka slabo vreme. Res je bilo tako. Cesta se je sicer spuščala navzdol, tako da pot ni bila težka, vendar je začelo deževati in vidljivost se je slabšala. Matevž si je prepeval Umbrello od Rihanne, Ana pa je molila “Sveti anglel”. Dež naju je kar malo prestrašil, zato sva na informacijah vprašala za sobo, vendar naju je ženska nevljudno odslovila, da praktično ni prostih sob. Takoj za nama so k njej prišli neki uglajeni Italijani in sva še slišala, kako jim je rekla, da ni problema in začela urejati prenočišče. Zato sva potem zavila v prvi kamp. Nehalo je deževati, tako da sva šotor postavljala v suhem. Pred spanjem sva si v bližnji restavraciji privoščila toplo juho.

Danes sva prevozila 63 km, povprečna hitrost je bila 16,5 km/h. Na povprečno hitrost je imel največji vpliv klanec za Limskim kanalom in Matevževa napaka, zaradi katere sva prevozila tudi 8 km več, kot bi bilo potrebno.

3. dan (9.8.2007)

Čeprav se je čez noč dež umiril, naju je zjutraj pričakalo novo rosenje iz neba. Ko je ponehalo, sva se odpravila v center Rovinja, šotor pa pustila še postavljen, da bi se malo posušil. V Rovinju sva skočila na internet, ker ga je Ana potrebovala zaradi vpisa na faks. Medtem se je zunaj znova vlil dež.

Tržnica v Rovinju:

Ko sva se vrnila do kampa, se je nebo dokončno razjasnilo in posijalo je sonce. Vse sva posušila, spakirala in ob 14.40 odkolesarila.

Posijalo je sonce in stvari sva dala sušiti:

Tudi tokrat sva malo zgrešila pravo pot. Vendar ne toliko, da bi se bilo potrebno vračati. V nekem kampu sva vprašala za pot in naju je prijazno napotil po neki kolesarski makadamski poti, kjer sva se vrnila na glavno cesto. Po njej sva kolesarila do Bal in nato naprej do Vodnjana. Vmes sva preučevala, kako naju prehitevajo različni avtomobili. Nemci so prehitevali najlepše, Italijani pa najslabše. Pot je šla večinoma rahlo navzgor. Pri kažipotu za Gajano sva se fotografirala.

Fotka pri Gajani:

V Vodnjanu sva imela daljši postanek za kosilo. Jedla sva v nekem parku, kjer je bilo veliko otrok. Po postanku je Ani malo padla motivacija in jo je bilo potrebno kar malo spodbujati, da je nadaljevala. Kmalu sva prispela v Pulo, kjer nama prometne ceste niso bile najbolj všeč. Pregrizla sva še zadnje ovinke in zadnji klanec. Na vrhu klanca naju je pričakala tabla Premantura, v kampu Stupice pa družina Grbec.

Naša parcela v kampu:

Danes sva prevozila 52 km, povprečna hitrost je bila 19 km/h. Max hitrost sva imela oba okoli 40 km/h.

4. dan (16.8.2007)

Po zajtrku naju je Matevžev oči z avtom odpeljal do Pazina. Tam sva se pripravila in krenila na pot. Ura je bila 12.55. Današnja vožnja je bila močno zaznamovana z vetrom. CELO pot nama je pihal nasproti. Raje bi imela še bolj razgibano pokrajino, kot pa tak veter. Čeprav je bila pot že zdaj precej hribovita. V Motovunu sva imela postanek za kosilo in belo kavo. Ko sva mesto zagledala od daleč, sva se kar malo ustrašila, da bova imela OGROMEN klanec, ker je bil center Motovuna in grad na zelo visokem hribčku. Na srečo je cesta hrib obvozila.

Barček, kjer sva imela postanek:

Ko sva se okrepčala, sva najprej imela daljši spust, nato pa vožnjo po dolini reke Mirne. Na koncu doline naju je seveda čakal pošten klanec. Kar malo premočno sva zakolesarila vanj, zato sva vmes naredila krajši odmor, ker bi nama sonce skoraj skuhalo glavo. Sredi klanca je nek avto zahupal, ko je šel mimo naju. To se nama je sicer dogajalo nekajkrat na dan – avtomobili te v klancu s hupanjem spodbujajo, vendar se je tokrat Ana tako ustrašila, da se bil potreben še en krajši premor. Kar tresla se je. Na vrhu klanca naju je pričakala zelo lepa pokrajina. Po taki najraje kolesariva, vendar ne veva, kje naj jo še najdeva. Relativno hitro sva prišla do meje in se nato ustavila v Sečovljah pred cerkvijo. Želela sva prositi župnika, če lahko tam prespiva. Nekoč smo namreč z družbo že prespali tukaj. Žal pa tokrat župnika nisva dočakala, ker je imel nek sestanek.

Počitek pred Sečoveljsko cerkvijo:

Tudi od tu je bil lep pogled na soline in zahajajoče sonce:

Zato sva se ob solinah odpeljala do kampa v Luciji. Ura je bila točno 22.00 in ravno sva še ujela, ko so že zapirali. Šotor sva poskušala postaviti na najbolj miren kraj, vendar se je to za ta kamp izkazalo za praktično nemogoče.

Danes sva prevozila 55 km, povprečna hitrost je bila 17 km/h. Matevž je imel max hitrost 54 km/h, Ana ni kaj dosti zaostajala.

5. dan (17.8.2007)

Današnji cilj je bil lahek. Morala sva priti le do Izole. Zjutraj sva spakirala iz Lucije in zajtrkovala v Portožu ob obali.

Najin prostorček v Luciji:

Tam naju je zabavala neka družina iz Štajerske, ker so imeli kup svojevrstnih for. Nato sva se skozi tunel odpeljala do Strunjana in po klancu navzgor do Belvedera. Tam se nama je odprl zelo lep pogled na morje, Izolo in okolico. Potem sva se odpeljala do kampa v Izoli, postavila šotor in odkolesarila do Simonovega zaliva.

Matevž postavlja šotor:

Prijetno vzdušje v Simonovem zalivu:

Tam sva se zadržala cel dan. Proti večeru sva šla v center Izole na pico in na koncert Katalene. To je bila sicer Anina želja, vendar je bilo tudi Matevžu kar zabavno. Po koncertu sva se počasi vrnila v kamp.

Pogled na center Izole iz kampa:

Katalena v elementu:

Danes sva prevozila 10 km.

6. dan (18.8.2007)

Zjutraj sva odkolesarila do Kopra, kjer sva šla na vlak ob 10.03. Nanj sva prišla šele po krajšem pregovarjanju s sprevodnikom, ker vlak ni imel posebnega prostora za kolesa. Po treh urah vožnje z vlakom sva bila v Ljubljani.

Danes sva prevozila 6 km.